Slovenija

Podravka, d. o. o., Ljubljana je bila ustanovljena leta 1974 kot predstavništvo Podravke, d. d., iz Koprivnice, leta 1991 pa se je prestrukturiralo v trgovsko podjetje Podravka, d. o. o., Ljubljana v stoodstotnem lastništvu matičnega podjetja.

Najbolje prodajani Podravkini izdelki na slovenskem trgu so Vegeta, Fant, Lino,  Podravka juhe in jušne osnove, Dolcela ter Eva – zdrava zakladnica ribjih izdelkov. Na slovenskem trgu se porabi 49,3 milijone obrokov otroške hrane letno, kar znese 24 obrokov po prebivalcu. Zato je Podravka leta 2009 kupila znane blagovne znamke Čoko in Čokolešnik ter Belsad, s čimer je razširila prodajni program žitaric za zajtrk in izdelkov iz sadja ter okrepila svoj tržni položaj v Sloveniji.

Prestižno priznanje Best Buy Award za leto 2013/2014 so dobile Podravkine marmelade, in sicer v kategoriji marmelad in džemov, VEGETA pa je proglašena kot dodatek jedem št. 1 v Sloveniji.

Zemljepisni položaj

Lega Slovenije na sečišču alpske, sredozemske in panonske kulture je popolna podlaga bogati ter posebni kuhinji. Meji na Italijo, Avstrijo, Madžarsko in Hrvaško, obsega pa 20.273 km², vendar je skoraj polovica površine prekrita z gozdovi. Po popisu iz leta 2006 šteje 2.010.347 prebivalcev. Na tako majhni površini srečamo mnogo različnosti, kar se kaže v oblikovanosti površja, sestavi tal, temperaturi, vlagi in vetrovnosti ter v drugih naravnih virih. 
 

Odliki tradicionalne slovenske kuhinje sta avtentičnost in naravnost: žganci, polenta, potice, kranjske klobase, pogače, kraški pršut, žlikrofi ...

Zemljepisna lega in družbeno-zgodovinski razvoj sta povzročila posebne kulturne oblike ter življenjske sloge na majhnem območju Republike Slovenije. Vse to je pustilo sledi v njeni kulinariki, in sicer stare recepte, nove vplive, domače kmetijske izdelke z zelo majhnim deležem industrije.

Zgodovinski vpliv

Predniki današnjih Slovencev so območje Slovenije poselili že v 6. stoletju in od takrat šli skozi številne nemirne zgodovinske dogodke. Najmočnejši so bili vplivi rimskega cesarstva, Beneške republike, avstro-ogrskega cesarstva in nekdanje Jugoslavije. Slovenija je postala neodvisna leta 1991.

V novejši zgodovini je najpomembnejši dogodek vstop Slovenije v Evropsko unijo, ki se odraža tudi v njeni kuhinji, ki je vse bolj odprta in naklonjena vplivom. Zaradi svoje dosedanje ohranjenosti in visoke ozaveščenosti pa je slovenska kuhinja vse bolj priljubljena v državah članicah Evropske unije in tudi drugod.

Značilnosti kuhinje

Ne bi mogli reči, da je slovenska kuhinja poenotena. Čeprav je zelo preprosta, nanjo vpliva zemljepisna raznolikost, naravni viri in sosednje kuhinje (Italija, Avstrija, Madžarska in Hrvaška). Tako se v alpski Sloveniji ne je isto kot v primorskem delu. Dobrote slovenske kuhinje tako obsegajo prefinjene sredozemske jedi, ribje specialitete, sušene kraške mesne specialitete, izjemno zdravo ajdovo kašo, žgance, polento, potice, štruklje in slovito prekmursko gibanico. Vsem je dobro znan kraški pršut, ki spada v sam vrh slovenske kulinarične ponudbe. Gibanje Slow food je v Slovenijo prodrlo leta 1995, kjer je naletelo na odlične vire.

Slovenija ponuja poleg domačih gostiln in restavracij tudi vse večjo izbiro svetovnih kuhinj. Vse več Slovencev zaradi dolgega delovnega časa, hitrega življenjskega tempa in dostopnih cen hrane zahaja v restavracije. Ker pa nas zanima značilna slovenska kuhinja, bomo podatke o njej poiskali v tradicionalni kuhinji ter pokukali v manjša in bolj kmečka okolja, kjer se še vedno najde  gospodinjstvo, kjer kuhajo in jedo tako, kot so naši predniki.

Tradicionalna kuhinja

Avtentičnost in naravnost sta dva pridevka, ki odlikujeta tradicionalno slovensko kuhinjo. Žganci, polenta, potice, kranjske klobase, pogače, kraški pršut, žlikrofi, kislo zelje in repa, ajdove ter gobove jedi so tisto, česar ni treba razlagati. Ali je treba?

Specialitete

• Polenta je bila na Primorskem in Krasu nekoč zamenjava za kruh. V Ljubljani so med drugo svetovno vojno na rezine polente mazali marmelado. Poleg koruzne sta znani in priljubljeni tudi ajdova in bela polenta, najbolj slastna pa bo, če ji dodamo skuto, sadje, sir ali jo posujemo s cimetom.
• Domači žganci se pripravljajo z mešanjem moke v slanem kropu. Ta recept že vsi poznajo in je že stoletja ostal nespremenjen.
• Sloviti idrijski žlikrofi so testo, nadevano s krompirjem z dodatkom mesa in jajc. Na Koroškem ajdove žlikrofe nadevajo s sadjem.
• Značilna slovenska zelenjava sta kislo zelje in repa (na primer kuhana repa s proseno kašo).
• Mesni izdelki: krvavice, pečenice, klobase, slanina, ocvirki, šunka in vrhunski kraški pršut.
• Perutnina: gosi, race, purani, petelini in kokoši so bile tradicionalne martinove jedi.
• Ribe in morski sadeži: polenovka, postrvi, jegulje, sipe, lignji, škampi ...
• Stročnice: fižol, grah, bob, leča, čičerika ...
• Krompirjeve jedi, na primer krompirjeve polovice z maslom, kislo smetano ali solato.
• Kaše: prosena kaša, ječmenova kaša (ričet – ječmenova kaša s suhim mesom) in ajdova kaša.
• Jota (fižol, kislo zelje, krompir).
• Pri juhah se v slovenski kuhinji moramo zaustaviti. Odlični sta gobova juha v kruhovi skledici in juha iz jurčkov, malo bolj klasične pa so kokošja, goveja, krompirjeva ...
• Tradicionalne začimbe slovenske kuhinje so majaron, materina dušica (timijan), melisa, žajbelj, lovor, udomačila pa sta se tudi cimet in poper.
• Sladice: medenjaki, slovite blejske kremne rezine, grmade, štruklji (nadevano vzhajano ali vlečeno testo) in potice, ki se nadevajo z orehi, lešniki, rožiči, makom, skuto, rozinami ter suhim sadjem. Od gibanic moramo izpostavimo prekmursko gibanico (nadev iz skute, maka, orehov, jabolk in rozin), ki je neusahljiv vir naslade, a tudi kalorična bomba.
• Najznačilnejša in najbolj znana vina so: malvazija in teran (Primorska), cviček, metliška črnina (Bela krajina), renski rizling in traminec, modra frankinja, sauvignon, radgonska penina ...

Moderna slovenska kuhinja

Moderna slovenska kuhinja je pred vplivom številnih znanih evropskih kuhinj ohranila lastno identiteto, vendar je zaradi tega vpliva tudi razširila svoja spoznanja.

Slovenija ponuja poleg domačih gostiln in restavracij vse večjo izbiro svetovnih kuhinj.

Številne različice kruha (pirinega, polnovrednega, polbelega, iz črne pšenične moke, rženega, koruznega, rožičevega, krompirjevega, s semeni, brezglutenskega, sadnega ...), sredozemske jedi, ribe, gobe, gozdni sadeži, štruklji, potice, gibanice, njoki, testenine, zrezki, golaži, pa tudi karpačo, polži, specialitete iz konjskega mesa, žab, divjačine ... so postali sestavni del slovenske moderne kuhinje.

Posebnost Slovenije je tudi vse več ekoloških kmetij in pridelkov integrirane pridelave, oziroma pridelkov uravnotežene uporabe agrotehničnih ukrepov v skladu s spoštovanjem gospodarskih, toksikoloških in okoljskih vplivov.

Ljubljana

Ljubljana je kulinarični svet v malem. Od slovitih restavracij prek domačih gostiln do bureka, kebaba, čevapčičev, pleskavic, pice, čomp, pa tudi turških, srbskih, bosanskih, dalmatinskih, istrskih, španskih, japonskih, mehiških, kitajskih, argentinskih in afriških restavracij ter znamenitih slaščičarn (kavarna in slaščičarna Zvezda, Rustika ...) – v Ljubljani bo vsakdo našel nekaj zase.

V Ljubljani je treba ...

• pojesti nekaj toplega, kuhanega in domačega v značilni slovenski gostilni;
• pokusiti nekaj eksotičnega v številnih mednarodnih restavracijah;
• po kozarčku ali dveh poklicati taksi, ki je dostopen za skoraj vsak žep;
• doživeti "veseli december" in uživati v romantični praznični vizualni podobi Ljubljane;
• obiskati ljubljansko ekološko tržnico in, seveda, nekaj kupiti;
• obiskati nedeljski bolšji sejem – sejem starin (Cankarjevo nabrežje) in sobotne jutranje otroške delavnice v središču mesta;
• povzpeti se na Ljubljanski grad (peš ali z vzpenjačo – cena povratne karte je 2 €);
• obiskati filmski festival LIFFe in druge filmske, glasbene ter kulturne prireditve;
• prespati v ljubljanski Celici – inovativnem mladinskem hotelu, ki ga je Lonely planet leta 2006 razglasil za "naj" mladinski hotel na svetu.

Poleg tega je treba ...

• povzpeti se na Triglav;
• na Bledu pojesti kremno rezino in se sprehoditi po še lepšem Bohinju.